Napeti trenutki čakanja, mi niso bili več tuji. Sedel sem v kombi in čakal. Na trgu je bilo precej ljudi, taksijev in naših agentov. Sledilci so javljali položaj. Robi je vžgal kombi in ga zapeljal med lekarno in Centro Merkur. Hrvaški parček, je bil le še nekaj metrov stran od kombija. Takrat je dal Dare znak!
Odprl sem drsna vrata kombija in zagledal prerivanje. Vsaj peterica naših agentov, je obkolila parček. Z uperjenim orožjem so parček prisilili, da sta vstopila v kombi. Nekaj mimoidočih je opazilo dogajanje, vendar so se raje umaknili. Hrvoje Petrać je poskusil z glasnim vpitjem, opozoriti množico;
"Ljudi, alo ljudi, šta je to", se je zadrl, ko ga je Franci s cevjo dregnil, naj se spravi noter.
Poleg parčka, sta se v kombi spravila še dva naša agenta. Medtem, ko je Franci meril v njiju, sva z Bojanom oba vklenila. Na glavo sta dobila še vreči, da je bil mir. Takoj nato je Robi speljal. Iz množice taksistov, je speljalo še naše podporno vozilo. Čez tromostovje smo zdivjali proti Poljanam. Na Kresiji pa šok. V službenem audiju sta sedela minister Janša in njegov šofer Janez. Neverjetno! Minister Janša je v živo spremljal ugrabitev na Prešernovem trgu.
Iz Poljanske smo krenili levo proti centru. Mimo poliklinike in Orto bara do Linhartove. Od tam smo bili v manj kot dveh minutah, na Kardeljevi ploščadi. Fantje so obkolili kombi, šele potem sem odprl vrata. Pozval sem vklenjeno dvojico, da izstopi. Paola Mariani je hlipala in zahtevala, da ji snamemo vrečo iz glave. Hrvoje Petrać pa je molčal. Dvojico smo odpeljali v prostore Voma. V drugem nadstropju, je dežurni prestrašen opazoval prišleke. Uradni delavci VI. uprave, so presenečeno opazovali, kako operira Paravomo. V njihovih prostorih in z njihovimi pooblastili, smo bili glavni mi. Andrej Lovšin, je slabo prenašal tovrstne degradacije pred vsemi zaposlenimi.
Zakaj smo ugrabili Petraća in Marianijevo, ne vem. Kaj se je naprej dogajalo z njima, tudi ne vem. S tem je bila moja naloga okoli tega končana. Kasneje je bila omenjena ženska, spremljevalka finančnika LDS-a, zdavnaj pokojnega Petrla Rigla. Na Hrvaškem je bila vpletena v nekaj afer, potem pa je poniknila. Hrvoja Petraća, je Franjo Tuđman povišal v generala. Iz kasnejših dogodkov na hrvaškem je znano, da so generala Petraća zaprli. Zaradi kraje diamantov in ugrabitve sina, drugega generala HV.
Ta večer, sem pozno prišel domov. Parkiral sem na Ilirski in opazoval okolico. Zgoraj, sem v stanovanju opazil luč. Punca je še bedela. Najbrž je čakala, če se bom pojavil. Ni mi bilo do pogovora, zato nisem šel domov. Nenehno laganje, kaj v resnici počnem, me je obremenjevalo. Včasih sem imel potrebo in željo, da se s kom pogovorim. Vendar se nisem imel s kom. Vse, kar smo počeli, je bilo strogo zaupne narave. Namesto domov, sem zavil čez cesto. V bife Pod košem. Alkohola nisem pil. Da ne bo narobe razumljeno, zakaj sem zahajal v ta lokal. Enostavno nisem mogel domov. Nisem imel več moči za laganje in sestavljanje verjetnih zgodb.
Slabe volje sem sedel za šankom in opazoval fanatike, ki so zapravljali denar na poker avtomatih. Nekdo je nekaj slavil, zato so lokal opolnoči zaprli. Zabava zaprtega tipa, se je zavlekla do jutranjih ur. Izza šanka sem se presedel v zadnji separe. Oči so se mi zapirale od utrujenosti, ko je prisedel Šurda. Zabaval me je z lokalnimi zgodbicami iz podzemlja, jaz pa sem jih v mislih prenašal v Beograd. Tam, bi se tovrstne štorije krvavo končale. Imam občutek, da se organizirani kriminal z vsemi pritiklinami, nikoli ni razbohotil v Sloveniji. Vsaj ne v obsegu, ki je zajel Srbijo v devetdesetih.
Začelo se je daniti. Na wc-ju sem opazil, da imam črne kolobarje okoli oči. Stopil sem iz lokala in se sprehodil po Taboru. Spanec me je premagoval, vendar nisem želel domov. Čakal sem, da bo ura 7. Da gre punco v službo. Potem bom zaklenil vrata, spustil rolete in izklopil zvonec. Spal bom cel dan, dokler punca ne pride iz službe. Še pol ure.
Sedel sem na klopco v parku. Mimo mene so capljali narkomani. Poznal sem jih na videz, ker sem tam stanoval. Ni mi bilo jasno, kaj tako zgodaj "bluzijo" po centru? Golazen narkomanska, sem si mislil in ponavadi še pljunil za kom. Vse, kar sem vedel o narkomanih in heroinu, sem prebral v knjigi "Otroci s postaje ZOO". Preziral sem narkomane in se jih v loku izogibal. Ta svet mi je bil tuj in odvraten. Desetletje kasneje sem postal, kar sem najbolj preziral. Sledilo je sedem peklenskih let. Sedem let, da sem strmoglavil na dno brezna. Od tam nimaš več kam pasti. Samo še v omami, sem na trenutke doživel preblisk. Preblisk, da sem bil nekoč človek. Tako ni šlo naprej. Niti dan več.
Ura je bila nekaj čez sedem, ko je punca odpeljala izpred bloka. Z lahkotnim korakom sem stopil proti domu. Pred vrati se je oglasil pozivnik. Kar zmrazilo me je. Pogledal sem ekranček. Njavro! Ne bom ga klical, sem sklenil. Odklenil sem vrata in stopil v stanovanje. Najprej sem iztaknil telefonski kabel. Spet pozivnik. Tokrat centrala na VI. upravi. Ne bom nikogar klical, sem si ponovil na glas. Slekel sem se in stuširal. Ko sem se spravljal v posteljo, tretjič pozivnik. Minister Janša!
Nekaj se dogaja, me je prešinilo. Vtičnico telefona sem vrnil nazaj. Zvonec se je takoj oglasil. Dvignil sem slušalko! Na drugi strani je bil minister Janša!
"Kje si vse jutro, takoj do mene", je bil kratek!
"Kam", sem bil še krajši?
"Gor", mi odvrnil spoštovani šef in odložil.
Med oblačenjem sem skuhal kavo, očistil pištolo in v Olympusu zamenjal baterijske vložke. Pripravljen na nove izzive. Stopil sem na balkon in pogledal dol. Dva morisovca in Nissan Patrol so čakali name. Minister Janša nas je znal motivirati in narediti pomembne. Stopil sem pred ogledalo in si nadel ray ban očala. Obetal se je popoln patriotski dan. Moja vloga v Janševih patriotskih igrah, pa je postajala vse bolj nevarna.
KONEC
(po knjigi Patriotske igre, Mitja Kunstelj)
prolog in material iz tiskane izdaje sledi.
